* POBOCZA * OBROBJA * KRAJNICE * RUBOVI * POBOCZA * OBROBJA * KRAJNICE * RUBOVI * POBOCZA *
POBOCZA / OBROBJA - Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope   št. 3 (29)
   SEPTEMBER 2007
   ISSN 1505-1676
bošnjaška književnost, bošnjaška poezija

o avtorju
o prevajalki
o prevajalki
nazaj

Muharem Bazdulj

BRUNO SCHULZ

V trenutku, ko iz herbarija pade list topola,
Pozabljen in izgubljen kot polkovnik iz filma,
ki ga je posnel Francis Ford Coppola,
óni vojak, poznan več generacijam,

Sem se spomnil nate - ki te je ubil vojak v getu,
Sredi tvojega ljubljenega Drohobycza,
Nate - ki si pisal o knjigi, o poletju,
Nate - čigar življenje je bilo detektivka.

Tvoj rojak je preplul širna morja,
Da bi s Srcem teme sled za sabo pustil -
Nesmrten je danes Kurtz;

Tebi pa je Tora dom bila,
Z domačega praga si vesolje doslutil -
Bruno Schulz postal je Bruno Schulz!

 

SAMUEL BECKETT

Blizu izvira Lašve, ob stari cesti, ki v Jajce pelje,
Je ena majhna hiša, ob njej pa drevo - oreh rase,
Naokoli domača vas v zavetju malo širše soteske,
Ko pomislim na Becketta - to mi na misel pade.

Joyceov tajnik je, ko je bil mlad dečko,
spojil Danteja in navadnega jastoga,
A brž ko je šlo drevo delat senco,
So nekateri v Godotu prepoznali Boga.

Ko umolkne Rimbaud, zapojejo trombe,
Mladeniški molk je kot podložnika krik:
Manira, ki k temu teži, da postane stanje.

Ti pa si čedalje tišji postajal, ko si dobival gube globlje,
In bolj, ko si se v glavo srebríl;
V molku starca končno je znanje.

 

SØREN KIERKEGAARD

Neki moj sošolec
Tolče po bankomatu,
Kot je nekoč tolkel
Po pokeravtomatu.

Spomnil sem se nečesa izpod peresa Kierkegaarda:
Vedno bomo tisto, kar smo bili, ko smo v šoli noreli;
Iz ciprese nikoli ne bo bora,
Vedno iste so bolečine in vedno iste ljubezni.

Zapeljivec ali menih - dilema lažna se ustvarja,
Vsaj ti dobro veš, da izbire ni;
Ali - ali ne obstaja,

Ena je resnica.
Množici ne gre verjeti;
Ena je Regina.

 

EMIL CIORAN

Vesolje célo je razpadanje,
Morje, kjer potonejo vse ladje,
Vse življenje razkosavanje,
Nespečnost, prav nobene nade.

Povsod kri in povsod solze,
Povsod psovke, anateme.
Tukaj so muze hrome,
Bolne so ali neme.

Zgodovina - kopeli krvave,
Od pariškega srca do balkanske luknje prave:
Pesniki, berači, morilci, svetniki presveti,

Razbojniki, kurbe, grobovi, v glavo metki.
Rojstvo - nadloga, od vseh največja;
Beda, bridkost, smrt in sreča.

 

WITOLD GOMBROWICZ

Najprej, kralj Hebrejcev, si v kavarni razigran,
Da bi za tvojo mizo sedeli, si takrat mnogi želijo.
Pozneje stojiš na palubi, čeravno je kar svež dan,
In veter v glasu prinese dež in nevihto.

V Argentini sprva si zmeden, ogorčen,
Tedaj si Borgesa srečal - grda izkušnja,
A si na videz miren in ne samo na videz otožen,
Iz črepinj si spet nekako življenje zložil skupaj.

Začneš pisati dnevnik, ker imaš željo pisati, vsekakor,
Nihče pred tabo ni nikoli tako japajako
In še veliko stvari pred tabo ni nihče napisal.

Prek Berlina prispel si do Saint-Paul-de-Vencea,
Na Poljsko se nisi vrnil - tu je vir naslednjega mita;
Nisi rabil Poljske, saj ob strani stala ti je Rita.

 

Muharem Bazdulj
prevedli Januška Gostenčnik in Tatjana Jamnik

nazaj

bošnjaška književnost, bošnjaška poezija